Niдќ Drugega Kot Roеѕe -

Naslednji dan so prišli drugi. Vid jim ni dajal nasvetov o kmetovanju, le rezal je cvetove. Kmalu je bila cela vas polna barv. In čeprav je bila zima tisto leto težka, so si ljudje med seboj pomagali bolj kot kdajkoli prej. Ugotovili so, da človek včasih ne potrebuje polne kleti, temveč le opomin, da svet še vedno zmore cveteti.

Nekega popoldneva je k njegovi ograji prišla soseda Marija, strta od skrbi. Vid ni rekel ničesar. Stopil je med gredice, odrezal šop živo rumenih sončnic in ji jih podal. NiДЌ drugega kot roЕѕe

Vidov vrt je ostal takšen do konca njegovih dni – brez krompirja, brez repe, . Naslednji dan so prišli drugi

Marija je tisti večer šopek postavila na sredino mize. Ko je njena družina sedla k skromni večerji, niso gledali v prazne sklede, temveč v sonce, ki ga je Vid ujel v cvetove. Soba se je napolnila z upanjem. In čeprav je bila zima tisto leto težka,

Ljudje so šepetali: »Vid je nor. Pozimi bo lačen, ko bo grizljal cvetne liste.« A Vid se ni zmenil za njihove besede. Vsako jutro je s skoraj svetniško potrpežljivostjo negoval svoje potonike, razkošne vrtnice in divje makove.

Želite, da zgodbo morda ali spremenim njen ton v bolj melanholičnega?